Menjava nagrobnega spomenika

Me kliče mami, če pridem po gobe. Seveda, samo obujem se. Če kdo samo omeni gobe, lahko drugo delo kar počaka. Še dobro, da sem sama svoj šef, delo vedno počaka in potem je res vseeno, samo da so roki pokriti. Čez pol ure sedim pri mami v kuhinji in degustiram jurčke v smetanci s peteršiljčkom. Ahhhhh, kako lepo se je začel ta dan. In kako prav sem imela, ko sem rekla začel. Seveda ta degustacija ni prišla gratis. Mami previdno načne pomembnejšo temo, kot so pa gobe (tak je bil uvod, ki je napovedoval rahel dež in ta bo morda prešel v nevihto). Pa pravi dalje, da je razmišljala, ker je obletnica atkove smrti, da bi zamenjali nagrobni spomenik. Bum! Gobe so dobile priokus po …, no po zemlji. Saj najbrž ga morajo imeti nekaj malega, ampak, to je bil drugačen okus, morda pa po marmorju. -Zakaj mami? Čist okej je tale spomenik, ki je tam zdaj. -Ne, ah, res ne, pravi mati. -Star je že, a veš, taki so bili včasih. Aha!Sem vedela, da je nekaj zadaj. To ni zraslo na zelniku nekoga s solidno, a vseeno ne preveliko pokojnino.- Mami, lej, sosedje ti še jajc ne dajo zastonj, kaj šele, da bi plačali kak obrok za novi nagrobni spomenik. Naj si ga kupijo, če jim je ljubo, tebe naj pustijo na miru. Ni govora, jaz se ne strinjam. Celo življenje si ga pedenala, naj zdaj počiva v miru, ti pa uživaj na kavi s prijateljicami, ki so to res. Pa na izletih z društvom, ki ga imaš tako rada. To je zdaj tvoje, zaslužiš si. Lepo te prosim, ne mi s takimi, da rabiš nov nagrobni spomenik, ker so ti to vcepile stare vehe, ki non stop visijo na britofu, kot da jim je škoda časa za živet (malo je že dišalo po strelah, priznam). To je občutljiva tema zame. Nov nagrobni spomenik, mislim, svašta. -Mami lej, vedno se trudimo, da je grob lepo urejen, vsako leto daš spomenik očistit, prebarvane so črke, to je dovolj. Grobovi pomenijo nekaj samo živim, ati ne ve o tem nič. Če pa ve, pa razmišlja natanko tako, kot jaz. Saj veš, da mu je bilo čist vseeno za ta grob in nagrobni spomenik. Vedno je hotel, da ga posipaš na njegovi gorici. Ah, presneto, težki pogovori za danes. V avtu se sprašujem, če sem jo morda prizadela. Kaj pa če razmišlja že o sebi? Da si to pravzaprav želi zase? Kako naj jo to zdaj tako direkt to vprašam?

This entry was posted in Razno and tagged , . Bookmark the permalink.