Presnete dnevne sobe!

Slabe volje sem. Tečna. Zaradi nezmožnosti komuniciranja. Pa ne mojega. Vsaka dobronamerna komunikacija se sprevrže v prepir. Dovolj imam tega. Resnično sem počasi že naveličana prav vsega. Ne glede na to kako zelo ga imam rada, ne glede na to da bi zanj naredila vse, ta trenutek naj mi niti ne hodi blizu in naj me niti ne poskuša ogovoriti. Prav izogibam se dnevne sobe, v kateri ta trenutek sedi za svojo pre-majhno pisalno mizo in dela. Vedno dela in vedno je siten, kadar dela. Kot da sem mu jaz kriva, da je mesečno treba plačevati položnice. Zjutraj je pač treba vstati, ampak ne … on pa vstajanje sta 2 različna pojma. Prositi ga moram, gnjaviti tako zelo, da sem po resnici povedano že sama sebi odveč. Pa to pa ono, pa sem zadirčna ni ok … pa sem prijazna – spet ni ok … ziher nekaj glumim in imam za bregom. Svašta. Ta trenutek si želim, da se umakne iz dnevne sobe, da bi jaz lahko tam delala. Saj načeloma bi lahko v njej delala oba – če bi seveda bil on normalen. Moja prisotnost ga moti in misli, da imam željo nadzirati vsak njegov klik. Ma baš me boli patak, kaj klika in ali dela al ne. Ko pa v takšnem stanju kakršnem sem zdaj in zaslišim iz dnevne sobe kak ljubkovalen nagovor, kar čutim dim, ki vre iz ušes, nosu, ust … točno tako kot v risankah. Najprej bi on imel finte, potem pa pikica in srček. Bo že on videl srčka. Največji problem je, da je dnevna soba nekak epicenter tega najinega najemniškega stanovanja in tako, v katerikoli prostor želim iti, ne morem mimo dnevne sobe. Super! Danes delam kar v spalnici. Že ves dan sem v postelji. Pa ne v pižami in ne poležavam. Pred sabo imam pručko za računalnik, na njej računalnik in buljim, tipkam, surfam in bemtim ter upam, da bodo za takšnimi dni prišli boljši, lepši … Upam …

Ta vnos je bil objavljen v Dom in vrt. Zaznamek za trajno povezavo.